Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 6. julij 2024 ― IRWIN kot slepa pega slovenskega slikarstva Vzporednice: visoki modernizem – Emerik Bernard; figura, figuralnost – Živko Marušič; postpostimpresionizem – Joni Zakonjšek V začetku je bilo slikarstvo, nekakšen »eklekticizem«: posnemanje razstave Back to the USA, po načelu slikati eno, da bi naslikal Drugo. Končni smoter Irwinovega slikarstva je »reafirmacija slikarstva na monumentalen in spektakularen likovni način«, da se umetnost spremeni v t. i. retroavantgardo, ki vse takratne, dosedanje avantgarde spremenijo v retroavantgardo. »Umetnost in totalitarizem se ne izključujeta, ker ta ukinja iluzijo radikalne revolucionarnosti in individualno umetniško svobodo.« Vse to v imenu NSK, umetniške devize, ki temelji v teoriji in v odrekanju osebnemu okusu, v prepričanju in v razosebljanju, svobodnem razosebljanju, v povzemanju in v prevzemanju vlog ideologije, na nekem demaskiranju kot rekapitulaciji režimskega ultramodernizma. Tako imenovana retroavantgarda ponuja novo, prenovljeno »avantgardo«, nekakšen konec, dovršitev dosedanjih avantgard, kot novi ultramodernistični princip za slikarstvo skupine Irwin. Od začetkov (v začetku je slikarstvo) prek mnogih likovnih predstav do samega slikarskega vrhunca v slikah Ambasada Moskva in razstave v galeriji Loža v Kopru 92 do Irwin life v Moderni galeriji. Vrhunci, ki še danes zaživijo, ponovijo in potrjujejo slikarstvo, njihovo slikarstvo od Jakopičevih Sejalcev do podobe »križev«, ki niso več podvrženi ideologiji, teoriji in družbeno-političnim opredelitvam. Vseskozi pa s temeljnim vprašanjem Was ist Kunst (in Kapital). Slikarstvo Irwinov torej gradi na dveh postavkah: Ad 1) Umestitev slikarstva Irwinov kot ene od zaključenih epoh ter radikalnega modernega in modernističnega slikarskega pristopa v postavitvi s primeri »drugega«, drugačnega sodobnega slikarstva. Visoki modernizem, figuralna, figurativna slika, abstrakcija in postpostimpresionizem. Ad 2) Ikonografija čiste Forme, forme Irwinovih Križev. Brez teorije, brez ideologi

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. julij 2024 ― Več medijska praksa Miha Majesa govori o spajanju in prevpraševanju relacije koncept-vizualno in ponazarjajo moralo, vzroke in posledice sodobne potrošnjiške družbe poznega kapitalizma. Objekti, slike in asemblaži v svojih nasičenih barvah in pretiravanju z detajli gledalca nagovarjajo na številnih nivojih in med seboj vlečejo vzporednice s kultnim delom Francesca de Goye; Los Caprichos. Majes uvaja naslov te grafične zbirke 18. Stoletja kot apropriacijo v lasten razmislek, normative historičnega obdobja Romantike pa namensko dekonstruira in na novo prireja (remake) ter moralizira. Vsakdanjost postane grozeča in banalnost vznemerljiva. Avtor na takšen način vleče vzporednice s historičnim romantičnim slikarstvom in daje pomen transgeneracijskem, transnacionalnem in transhistoričnem; kar ostaja so univerzalne norosti in neumnosti družbe; čas teče, stvari pa ostajajo iste. Na drugi strani Majes v podnaslov razstave uvaja (apropriira) naslednji teoretični koncept; Hedonic calculus (t.j. politično-teoretska predispozicija uvedena s kombinacijo hedonizma in demokracije- iskanju užitkov in izogibanju bolečinam in se uporablja za oceno, koliko užitka ali bolečine bi povzročilo neko dejanje. Vzročna posledičnost tako določa subjekt in v širšem kolektivno; na eni strani določa travmo in na drugi užitek. To raziskovanje meje med užitkom in nasičenjem (bolečino) gledalca pušča v negotovosti in ga pozicinora v percepciji stvari. Avtor gledalcu prepušča izračun/delo hedoničnega calculusa. Majes v svojem vizualnem jeziku nagovarja in dekonstruira številne estetike, slogovne in ikonografske značilnosti, ter predpostavlja kompleksnosti sodobnega časa ter prostora in hkrati pa opredeljuje transmutacijo sodobne identitete, katera je stalno v transformaciji in objektivno nedosegljiva/nedoločljiva.